Smrt slovenske primadone

Ta roman sem prvič brala leta 2015 in se ga znova lotila v tem letu. V romanu Brine Svit je prikazana migrantska izkušnja, zapustitev domovine, soočanje z novim okoljem, tujstvom, pogum drzniti si uspeti in realizirati svoje sanje. Pojavlja se motiv tujstva v smislu oddaljevanja, odtujevanja v odnosu do moškega, matere, lastnega jezika in od samega sebe.

Najprej nekaj besed o Brini Svit, o kateri je leta 2008 bil posnet tudi enourni dokumentarni film, ki ga je režiral Boris Petkovič in nosi naslov Po noči svit. Danes živi kot svobodna umetnica v Parizu. Za svoje delo je prejela tudi več nagrad, med drugim francosko literarno nagrado Peléas (2000) za roman, o katerem vam ravno podajam svoje mnenje.

Zgodbo romana pripoveduje prvoosebni pripovedovalec, ki za določeno revijo obuja spomine na druženje z operno pevko Leo Kralj, ki živi v Parizu, kjer je dosegla tudi velik uspeh. O prvoosebnem pripovedovalcu pripovedi izvemo, da je francoski novinar, ki so mu starši umrli, ko je bil še otrok, po njihovi smrti je zanj skrbela teta. Leo je spremljal od Madrida, Pariza, Milana in nazadnje do Sežane in Ljubljane. Je njen prijatelj in zapisovalec njenega življenja.

Lea Kralj ima zanimivo življenjsko usodo, saj je ves čas prikazana kot oseba, ki živi pod nekakšnim pritiskom in strahom biti sama. Ves čas jo določa dvom o sebi in o svetu, ki jo gleda ali posluša. To je posledica odnosa med njo in mamo, saj si je Ingrid (mama) želela, da bi njena hči postala koncertna pianistka, Lea pa je želela postati pevka. Antagonistka Ingrid se ima za cankarjanski tip matere, saj meni, da se je za svoje otroke večno žrtvovala, odpovedovala in trpela. V opisih romana pa je egoistična in destruktivna. Zaradi nenehnega trenja v njunem odnosu, predvsem neverjetni posesivnosti matere, se je Lea odločila, da bo odšla v Pariz in se tam poučevala v petju, kmalu pa je tudi postala znana operna pevka. Lejin uspeh v tujini mati razume kot izdajo.

Protagonistko je nenehno spremljalo pomanjkanje ljubezni, ki je pustilo posledice na njenem dojemanju ljubezni, saj ni želela oziroma ni zmogla resnega ljubezenskega razmerja.

Tujina je v romanu predstavljena kot tista, ki odkriva talente in jim ponuja možnost, da uspejo. Tudi ko se Lea, kot znana operna pevka, vrača domov, njenega uspeha nihče ne ceni. Pisateljica s tem življa cankarjansko temo o umetnikih, ki jih domovina ne ceni in ne spoštuje.

Lea Kralj je svetovljanska ženska, ki obvladuje evropska mesta od Madrida do Pariza in Milana, opisana je kot nesamozavestna, krhka in žalostna ženska, katere žalost je mogoče razbrati iz opisov njenih oči, ki so globoke, sive barve, kot da se pripravljajo na jok. Poseben simbolni pomen ima ruta, ki jo Lea nosi zato, da sliši bitje svojega srca v ušesih. Sicer je svojeglava, nepredvidljiva in trmasta. Njeno nihanje v razpoloženju se prikaže ob stiku z materjo.

Zgodba hkrati pripoveduje o tujstvu, ki bi lahko bilo prostovoljno, ali pa tudi ne, saj v migriranje Leo prisil odnos z materjo. V vsebini romana je presenetljivo, da protagonistka izjavi, da ni izgnanka, saj lahko prosto kroži med deželama, obenem pa se primerja s tistimi, ki te možnosti nimajo.

Največ o Leini osebnosti izvemo v primerjavi s hišo: »Njena hiša je bila velika in komplicirana. Bila je vesela, celo šaljiva, osupljiva, širokosrčna, tu in tam nonšalantna in nenadoma, brez pravega razloga in povezave, nerazumljiva, žalostna, samomorilska.« (Svit, 2004, str. 99). O njenem počutju pa nam veliko pove slovenska pesem, ki si jo je Lea pogosto prepevala in jo novinar v romanu omenja večkrat: »Kaj jo je priganjalo, od kod je le prišla čisto noter vate jokat lastovka …«

Umetnost je predstavljena skozi odnos dveh držav in ponujanja možnosti za razvoj. Zgodovinska dogajanja so pokazala, da so ženske bile v umetnosti prezrte in neupoštevane oziroma niso mogle delovati kot enakovredni ustvarjalni subjekti, ampak so ostale izključene. Umetnost, ki je bila obravnavana kot edina in s tem univerzalna, je bila naklonjena zgolj moškemu umetniku – subjektu. Zato je bil apel Luce Irigaray na mestu, ko se obrača na žensko in jo poziva, naj nova najde sebe in se vzpostavi skozi lastne podobe, ki so že odložene v zgodovino. (Spacal, 2013; Irigaray, 1995). Tako se po tej plati avtorica postavi naproti univerzalni obliki umetnosti, ki je naklonjena moškemu, s tem, ko ženski lik Lea najde sebe v opernem petju, a na koncu romana umre in s tem avtorica ne dovoli liku, da se razvije do podrobnosti, dovoli moškemu liku – pripovedovalcu, da pripoveduje zgodbo in se razvije.

Naj strnem svoja razmišljanja:

V romanu Brine Svit, Smrt slovenske primadone je v ospredju slovenska umetnica ‒ sopranistka, ki svoje izkušnje iz petja pridobiva v tujem okolju – Madridu. Opisi Lee Kralj so po večini usmerjeni v njen zunanji videz z moške perspektive. Kot umetnica je Lea Kralj vpeta v razmerje s starejšim moškim. Zanimivo je, da je zanjo značilno, da skoraj ves čas nosi naglavno ruto, ki ima obrise ptic. Lahko sklepamo, da tovrstna simbolika, ki je v romanu zelo pogosta, predstavlja svobodo, po kateri hrepeni. V celotnem romanu nas spremlja simbolika prikritosti dejstev – smrt protagonistke, razmerje z moškimi itd. Avtorica tudi tematizira predstavljanje Slovenije tujemu okolju z znanimi vzorci – kje na zemljevidu leži Slovenija itn. Gre za umetnico, ki se sooča s svojim jezikom, narodnostjo, odnosom do nasprotnega spola v tujem okolju. V romanu je predstavljena tudi mati, ki si nadene masko trpeče in žrtvujoče se matere, ki ne prenese, da si hči zna z umetnostjo ustvariti paralelni svet, kjer je sama sebi dovolj in ne potrebuje nikogar. Roman prinaša drugačno motiviko tujstva, tujstvo med materjo in hčerjo, zavist, ljubosumje ob hčerinih uspehih. Gre za prikaz tujstva, ki ima oblike prostovoljnega izgnanstva, ki protagonistko osvobodi in ji prinese uspehe v opernem petju, a se vseeno ne more dokončno osvoboditi polaščevalne matere. Glavni lik umetnice se ne razvije do potankosti in tako roman vsebuje več stereotipnih oblik. Eden izmed oblik je, da lik umetnice sklene življenjsko pot.

Ugotavljam, da lik umetnice izgrajuje svojo identiteto kljub nenehnim občutkom nepripadnosti. Uspe ji najti izhod iz nekonstruktivnega okolja, ki jo je omejevalo, tako da se odpravi v tujino. Uresničuje se kot umetnica in intelektualka, zato obravnavano delo v slovensko književnost vnaša nove teme in nove ženske like.

Jasmina Spahalič, umetnost besede, s. p.